V soboto, 18. maja, se je skupina radovednih planincev PD Drava odpravila na raziskovanje enega najskrivnostnejših, a hkrati tudi najzanimivejših predelov Slovenije, Kočevskega Roga. Na pot smo krenili že navsezgodaj, ko se še niti ni zdanilo, naš prvi postanek pa je bil v Lukovici na jutranji kavici. Sledila je vožnja mimo Ljubljane in že smo bili na Dolenjskem. Zato smo izkoristili priložnost in si šli pogledat nekaj zanimivosti, ki jih ponuja ta dežela južno od Save.
Najprej smo videli Turjak, ki s svojimi mogočnimi zidovi velja za enega največjih in najlepše ohranjenih gradov pri nas. O njem je prepeval že France Prešeren v svoji romanci Turjaška Rozamunda, ki se začne z besedami »Hrast stoji v Turjaškem dvori…«. Omenjeni hrast, ki je v resnici lipa, še danes stoji pred vhodom v grad. Za planince pa je Turjak zanimiv tudi kot točka Poti kurirjev in vezistov NOB.
Pot nas je že čez nekaj kilometrov privedla do Rašice, kjer se je rodil Primož Trubar, ki mu upravičeno lahko rečemo »oče slovenske književnosti in kulture«, kot piše na njegovi spominski plošči. Ogledali smo si njegovo domačijo in bližnji mlin, nato pa ponovno sedli na avtobus in se preko Velikih Lašč, Ribnice in Kočevja podali v osrčje Roga, vasico Rajhenav. Na tem območju so nekoč živeli t. i. kočevarski Nemci ali Kočevarji, ki so se med 2. svetovno vojno izselili in za sabo pustili več kot 40 izpraznjenih vasi. Kočevski Rog pa je bil tudi središče odpora proti okupatorju in povojnih pobojev, o čemer še danes najbolje pričajo znamenita Baza 20 ter številne jame in grobišča. Območje je nenazadnje zanimivo tudi za planince, saj čez Rog med drugim vodita že omenjena Pot kurirjev in vezistov in Trdinova pot, še posebej zanimiva pa je t. i. Roška pešpot, ki vodi mimo najpomembnejših naravnih in kulturnih znamenitosti te pokrajine.
Iz Rajhenava, kjer nas je odložil avtobus, smo se po tej Roški poti, ki je označena s prav posebno markacijo – zeleno medvedjo šapo v belem krogu – najprej odpravili do bližnje vasice Podstene, ki je danes opuščena, se pa v bližnji gozdarski koči nahajajo prenočišča. Iz Podsten smo nadaljevali do gozdnega rezervata Rajhenavski Rog, enega izmed treh ohranjenih pragozdov v Kočevskem Rogu. Da je narava tukaj resnično neokrnjena, smo se lahko prepričali na lastne oči (in noge), saj smo morali plezati čez marsikatero deblo, ki je nedotaknjeno ležalo sredi poti.
Potem ko smo zapustili rezervat, smo prispeli do roške Žage, osrednje info-točke v Rogu, mimo nje pelje tudi gozdna cesta iz Podturna pri Dolenjskih toplicah v Kočevje. Tukaj se nahajajo tudi številne table, ki nam pričajo o živalski in rastlinski pestrosti območja, še posebej velja omeniti volka, risa in medveda ter velikanske, večstoletne iglavce. Po krajšem počitku je sledil vzpon na Veliki Rog (1099 m), najvišjo točko Roga, na vrhu katerega stoji tudi razgledni stolp. Le-ta nam je ponudil čudovit razgled na vse strani neba – poleg širnih prostranstev kočevskega gozda smo na vzhodu videli Kočevje in Kočevsko jezero s Stojno v ozadju, na jugu Mirno goro, na zahodu Novo mesto in Gorjance, na severovzhodu pa Lisco.
Pojedli smo malico in malo počivali, nakar smo se spustili z vrha na gozdno cesto in se mimo jame v Rugarskih klancih, kjer se nahaja eno izmed številnih grobišč, odpravili do Baze 20 in Lukovega doma, tam pa nas je že čakal avtobus. Na poti domov smo se peljali tudi skozi Žužemberk in tako videli še en znani grad, od katerega pa so ostale le razvaline. Čeprav smo veliko hodili in smo bili vsi zelo utrujeni, smo se vendarle vračali polni lepih vtisov, saj smo videli in spoznali ogromno doslej komaj ali povsem neznanih lepot naše domovine, za nameček pa smo imeli še čudovito vreme.



























































