Zadnjo soboto v mesecu maju smo se planinci PD Drava Maribor odpravili v enega najlepših, a (z našega vidika) hkrati tudi najbolj oddaljenih koncev Slovenije, zato smo na pot krenili že ob 5. uri zjutraj ter po poti pobrali še udeležence v Hočah, Slovenski Bistrici in celo v Ljubljani.
Po jutranji kavici na Lomu smo nekaj čez deveto prispeli do naselja Plave, ki leži v dolini reke Soče ob železniški progi med Bohinjem in Novo Gorico. Tukaj smo pričeli z vzponom na Korado, ki je s svojimi 812 m najvišji vrh Goriških Brd, povrhu pa še točka Razširjene slovenske planinske poti. Do vrha smo brez večjih težav in naporov prispeli v slabih treh urah, kar se je več kot splačalo, saj je razgled na vse strani neba bil naravnost čudovit – videli smo vse od Julijcev in Dolomitov ter Furlanske nižine do Jadranskega morja ter Sabotin, Sveto goro, Nanos in Trnovski gozd in še bi lahko naštevali.
Malo pod vrhom se nahaja planinsko zavetišče, kjer smo se po predhodnem dogovoru z oskrbnikom lahko okrepčali z domačo joto ali golažem z njoki, manjkalo pa ni niti kakovostnega domačega rdečega vina, ki ga je skorajda obvezno treba poskusiti, če že enkrat zaideš v te kraje, saj so Brda znana kot dežela dobrih vin in sladkih češenj. Prav te dni se je namreč tudi odvijal oziroma pričel odvijati znameniti briški Praznik češenj, glavnino katerega pa žal nismo doživeli, saj smo prišli en vikend prezgodaj. Zdaj vemo za naslednjič!
Sledil je spust do naselja Vrhovlje pri Kojskem, kjer nas je že čakal avtobus, da nas popelje v samo osrčje Goriških Brd – Dobrovo. A še prej smo se ustavili pri 23 m visokem razglednem stolpu v Gonjačah, od koder smo imeli lep pogled na celotna Brda ter celo Novo Gorico v ozadju in Korado, s katere smo ravnokar prispeli. Pod stolpom pa so tisti najhitrejši lahko tudi kupili domače češnje.
Nato smo si ogledali grad Dobrovo, ki je sedež Turistično-informativnega centra Brda, pod njim pa se nahaja tudi Vinoteka Brda, največja vinska klet v Sloveniji, kjer je možno degustirati in nabaviti prvovrstna briška vina. Sam ogled gradu je bil najbrž vrhunec dneva – po gradu nas je popeljal domačin, ki tukaj dela že vrsto let in nam je postregel s celo paleto raznih zgodbic, ki so bile, resnične ali ne, res zanimive za poslušat, čeprav nekatere niso ravno imele veliko opraviti s samim gradom. Je pa treba priznat, da takšni neobičajni kustosi po navadi za seboj pustijo večji in trajnejši pečat kot pa tisti, ki ti suhoparno postrežejo z nekimi letnicami in imeni, nato pa te odslovijo. Naš kustos se namreč kar ni hotel ločiti od nas in čeprav je sprva deloval morda malce nenavaden, nas je nazadnje vendarle očaral s svojo iskrenostjo in predanostjo svojemu delu, kar dandanes le redkokdaj doživiš. Ogled gradu je bil zato res nekaj posebnega.
Potepanje po Brdih smo sklenili v Medani, kjer smo si ogledali rojstno hišo dveh pesnikov, znamenitega Alojza Gradnika ter manj znanega, a zato za Brice nič manj pomembnega ljudskega pesnika Ludvika Zorzuta. Sledil je povratek domov, ki pa se je zaradi velike razdalje ter del na avtocesti pošteno zavlekel, tako da smo v Maribor prispeli šele okrog 23:30 ure, kljub temu pa menim, da smo preživeli en res čudovit dan s čudovitimi razgledi, čudovitimi ljudmi, kraji, običaji ter navsezadnje tudi v čudovitem vremenu. Doživeli smo toliko novega in lepega, da bi o tem lahko napisal celo reportažo, ampak ker slike povedo več kot tisoč besed, se prepričajte kar spodaj o tem, da ne lažem:
